Ljubljana, 8. april 2026 – Partnerji projekta CE-VITA, ki je financiran v okviru programa Interreg Srednja Evropa, so se zbrali v Ljubljani in uradno otvorili projekt, s čimer se je začela izvedbena faza projekta. Zavod Iskriva v sklopu projekta deluje kot partner. Program je vključeval strokovni obisk Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije Soča (URI Soča), s poudarkom na praksi rehabilitacije po možganski kapi.

Projekt CE-VITA združuje partnerje iz Slovenije, Slovaške in Poljske z namenom naslavljanja strukturnega izziva v obrobnih regijah Srednje Evrope: kako zagotoviti bolj pravočasne in dosledne prehode iz bolnišnične oskrbe v rehabilitacijo in okrevanje na domu. Projekt se osredotoča na izboljšanje povezanosti med akutno oskrbo, rehabilitacijo in dolgotrajno oskrbo, vključno z oskrbo na domu, podprto z digitalnimi orodji.

V konzorciju sodelujejo Splošna bolnišnica Jesenice (SB Jesenice – vodilni partner), Zavod Iskriva, Regionalna razvojna agencija Rzeszow (RARR) ter Univerza medicinskih znanosti Martin (UNM), skupaj z drugimi deležniki v zdravstvu.

Ključno sporočilo URI Soča: zgodnja rehabilitacija je  odločilen dejavnik za uspešno okrevanje, dolgoročno mobilnost in samostojnost.

Srečanje se je začelo z obiskom URI Soča, kjer so izpostavili, da:

• je v obravnavi približno 5.000 bolnikov po možganski kapi letno,
• je v rehabilitaciji hkrati približno 260 bolnikov,
• čakalne dobe med možgansko kapjo in rehabilitacijo znašajo od 1 do 2 meseca,
• povprečna bolnišnična rehabilitacija traja približno 4 tedne.

Ti podatki jasno kažejo na sistemski izziv: časovni zamik med dogodkom in začetkom rehabilitacije pogosto pomeni izgubo dragocenega časa za okrevanje bolnikov. Izr. prof. dr. Nataša Bizovičar, dr. med., specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, je poudarila: »Časovni razkorak med možgansko kapjo in začetkom fizioterapije ostaja predolg, zato so potrebne bolj usklajene rešitve.« Zgodnja rehabilitacija je bila izpostavljena kot odločilen dejavnik za dolgoročno mobilnost in samostojnost.

Zakaj je to pomembno?

Možganska kap ostaja eden vodilnih vzrokov dolgotrajne invalidnosti v Evropi. Čeprav se je akutna oskrba izboljšala, dostop do rehabilitacije še vedno močno niha glede na zmogljivosti sistema in geografsko lokacijo, kar vodi v neenake izide okrevanja pri bolnikih s podobnimi stanji. Projekt CE-VITA zato naslavlja strukturno vprašanje: kako zagotoviti bolj pravočasne in dosledne prehode iz bolnišnične oskrbe v rehabilitacijo in okrevanje na domu.

Kot je bilo poudarjeno v razpravah: »Okrevanje ni odvisno le od zdravljenja, temveč tudi od tega, kako hitro se sistem nanj odzove.«

Od izzivov k sistemskim rešitvam

Partnerji so se strinjali glede nabora izvedbenih prioritet, s ciljem prenosa projektnih rezultatov v praktične izboljšave zdravstvenega sistema. Med njimi so vzpostavitev regionalnih centrov za izboljšanje zdravstvenih sistemov (HIH), razvoj regionalnih zdravstvenih profilov na podlagi poti obravnave možganske kapi ter orodij za spremljanje in upravljanje, ki bodo podpirala implementacijo.

Poudarek je bil na tem, da morajo biti rezultati uporabni v praksi in relevantni za odločanje v zdravstvenih sistemih, ne pa zgolj v teoriji.

Primerjava obravnave možganske kapi med državami

Na delavnici so primerjali rehabilitacijske procese v sodelujočih državah, pri čemer so se pokazala številna ponavljajoča se sistemska ozka grla. Med njimi so zamude pri prehodih med ravnmi oskrbe, omejeno usklajevanje med izvajalci, neenak dostop do subakutne rehabilitacije ter nezadostna strukturirana podpora okrevanju na domu.

Razprava je potrdila, da je rehabilitacija po možganski kapi v zdravstvenih sistemih še vedno razdrobljena in zahteva močnejšo koordinacijo vzdolž celotne verige oskrbe.

Zaveza k sodelovanju

Razprava je potrdila skupno stališče partnerjev, da je rehabilitacija po možganski kapi še vedno prepogosto razdrobljena med sistemi, pri čemer vrzeli med storitvami vplivajo na kontinuiteto oskrbe. Krepitev usklajevanja na vseh ravneh zdravstvene poti je bila prepoznana kot ključni predpogoj za izboljšanje izidov okrevanja.